Med: naravni izdelek neprecenljive vrednosti

Med ima veliko sladkorja – do 75 odstotkov – predvsem v obliki fruktoze in glukoze. Kljub temu ostaja odlična prva izbira za pogostejše nadomeščanje običajnih sladkorjev.

Odvisno od sorte, med vsebuje dragocene minerale, elemente v sledovih, vitamine, encime in fitokemikalije, kot so fenolne spojine. Študije, ki so bile izvedene po vsem svetu, so večkrat dokazale zdravstvene koristi. Vendar konkretnih pripisov – kot so lastnosti, ki spodbujajo celjenje ali protibakterijski učinki – ni mogoče potrditi na splošno. Iz očitnega razloga: rezultati se razlikujejo od vrste do vrste medu. Orientirati se po okusu je torej zelo simpatičen nasvet! Zato preizkušajte, preizkušajte in še enkrat preizkušajte, da bi našli svoj najljubši med.

Prva pomoč pri odločanju bi bila groba razvrstitev na cvetlični in gozdni med:

Flower power z zamahom kril
Cvetlični med je lahko čist ali mešan. Čisti med mora vsebovati vsaj 51 odstotkov določene rastlinske vrste. Čebelarji čebelnjake običajno postavijo v bližini velikih rastlinskih sestojev - npr. smrekovih gozdov, deteljnih travnikov, polj oljne ogrščice - v času cvetenja želenih rastlinskih vrst. Ta delež je lahko veliko višji od 51 odstotkov. Večcvetni med ali mešani med je nasprotno: končni izdelek je cuvée različnih cvetov. V večini primerov tak med vsebuje še več sestavin kot enocvetni med. Velja tudi za okolju prijaznejše.

Posebej pomemben je matični mleček: cvetni prah čebel dojilj je obogaten z encimi iz njihovih lastnih žlez, da bi pridobili hrano za ličinke bodočih matic. Med iz te mešanice velja za »čebeljo superhrano«, saj ima visoke koncentracije posebnih aminokislin, mineralov in vitaminov.

Potrošniki pogosto najdejo tudi oznake, ki označujejo obdobje cvetenja. Okus se giblje od cvetličnega do sadno-kislega, od blago sladkega do pikantno grenkega. Ker je med neposreden naravni proizvod, je podvržen naravnim nihanjem - vsaka letina je tako edinstvena kot njen cvet.

Gozdni (manov) med - od uši in čebel
Ko se listne uši hranijo in prebavljajo rastlinske sokove, izločajo izjemno sladek končni produkt: medeno roso. Čebele nabirajo ta dragoceni sirup kot alternativo nektarju. Prihaja predvsem iz gozdov z visokim deležem iglavcev. Rezultat je med, ki navduši s posebno temno, pogosto rdečkasto lesketajočo se barvo in odličnega okusa: pikantnega in sladnega, pogosto z izrazitim pridihom sladkega korena ali nežnega mentola. Manov med v trgovini radi imenujejo gozdni med. Če prihaja iz listnatih gozdov, ga imenujemo tudi listni med; če je pretežno iz jelke, ga razglasijo za čarobni »jelkin med«, ali tudi hojev med.

Poleg izrazite pestrosti arome manov med odlikuje še odlična tekstura: dolgo ostane zelo tekoč. Manov med je zato idealen za predelavo v napitke, marinade, glazure ali kot okras z dodano vrednostjo – na primer v slano-sladke predjedi s kozjim sirom in slanino. Odlično se poda tudi k posebej aromatični zelenjavi, kot sta zelena paprika ali rdeča čebula; blag sir dobi spodbudne kontrapunkte s svojo pikantnostjo.

Veganski med? Ne povsem.
Vegani se raje odpovejo medu. Tudi zato, ker čebele za 500 gramov medu prepotujejo nešteto kilometrov po zraku. Številni resni izračuni govorijo o do 2,5 obhodih Zemlje. Vegani zato raje uporabljajo rastlinske nadomestke, da bi čebelam omogočili, da opravijo svoje delo. Medtem je v trgovini na voljo več vrst tako imenovanega regratovega medu. V preteklosti so naše babice in prababice kuhale ta sirup iz regratovih cvetov in sladkorja; pravi med ni bil vključen v noben recept. Vendar ti veganski izdelki nimajo dragocenih sestavin, zaradi katerih je med tako pogosto hvaljen.

Ne glede na to, za katero sorto gre - z medom lahko vsakdo uživa v izjemnem naravnem proizvodu, ki si zasluži veliko spoštovanja: je dar fascinantnega mikrosveta ter ponos in veselje fantastičnih letalcev.